Uvod
Med pisanjem uvodnika se je (ponovno) pojavilo novo varnostno žarišče. Več deset tisoč neoboroženih Maročanov in drugih Afričanov je prečkalo mejo in vstopilo v španski obalni mesti Ceuto in Melillo v Afriki, pri čemer so izkoristili nedavno odločbo španskega vrhovnega sodišča (Rainsford, 2026). To je odločilo, da »migrantov, ki so bili ustavljeni na morju med poskusom dosega Ceute ali Melille, še ene španske enklave, ni mogoče brez postopka vrniti v Maroko« (Rainsford in Curry, 2026). Špansko ozemlje v Afriki, ki je hkrati tudi ozemlje Evropske unije, je bilo predmet spora med Španijo in Marokom, nekdanjim španskim protektoratom (Foissey, 2026). Po napotitvi španskih vojaških in policijskih sil se je večina nezakonitih migrantov vrnila v Maroko. Nekateri so ta incident razumeli kot še en primer sodobnega hibridnega vojskovanja (Dampier, 2026), podobnega ruski uporabi »malih zelenih mož« med invazijo in poznejšo okupacijo ukrajinskega Krimskega polotoka leta 2014 (Senčar, 2021). Španski predsednik vlade je odgovornost za množični vdor pripisal kriminalnim mrežam, vpletenim v trgovino z ljudmi (Ferreira Santos in Rainsford, 2026).
1. ODVRAČANJE
Ob razmišljanju o tem dogodku se zastavlja vprašanje odvračanja. Kako je mogoče, da Španija, članica Nata in EU, ne zagotavlja zadostnega odvračanja za zaščito suverenosti svojega ozemlja med ravnanjem sosednje države. Med hladno vojno je bilo odvračanje usmerjeno predvsem v preprečevanje večjih vojaških napadov in neposrednih spopadov med Natom in Varšavskim paktom, v zadnjih desetletjih pa so učinkovitost odvračanja oziroma njegove omejitve vse pogosteje preizkušale asimetrične grožnje (Morgan, 2012). Kršitev ozemeljske celovitosti Španije s strani več deset tisoč neoboroženih civilistov lahko obravnavamo skozi vidik raziskav o odvračanju v okviru četrtega vala (Knopf, 2010). Glede na to, da se EU srečuje z novo migracijsko krizo in ponovno razpravo o (ne) učinkovitosti schengenskega območja, hkrati pa se vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu ne umirjajo, je jasno, da bo tretje desetletje 21. stoletja še naprej zaznamovano z različnimi vrstami in oblikami oboroženih konfliktov.
Mazzar in sod. (2018) so glede meddržavne agresije predstavili več pomembnih ugotovitev. Motivacija (morebitnega) agresorja oziroma agresorjev je navadno večplastna in združuje vidike različnih spremenljivk, kar otežuje predvidevanje njihovih naslednjih potez in ustreznega odziva nasprotne strani. Med paranojo in statusom političnega vodstva obstaja ravnovesje, kar vodi k uporabi agresije kot neposrednega sredstva za vzbujanje strahu, ne pa kot sredstva za pridobivanje ozemlja. Za spoprijemanje s takimi nasprotniki morajo biti odvračilna sporočila jasna in dosledna, saj se tako zmanjšujejo možnosti napačne interpretacije. Če to ne zadostuje, je treba uporabiti načelo »odločnosti in prožnosti«, pri čemer je treba s kompromisi in celo popuščanji preprečiti obsežen oborožen konflikt. Ko se srečujemo z drugimi stranmi in akterji, ki so na kakršen koli način povezani z glavnimi akterji, na primer nadnacionalni ali regionalni zavezniki, lahko to pripelje do dodatnega zapletanja razmer. Taki akterji si pogosto prizadevajo razširiti svoj vpliv, tudi na škodo neposredno vpletenih strani. Motivacija je ključni dejavnik pri uporabi odvračanja: šibkejšega nasprotnika je lažje odvrniti od nekega ravnanja, odločnejšega akterja pa z odvračanjem morda ne bo mogoče prepričati.
Leta 2014 si je Nato zastavil cilj okrepiti odvračalno moč in obrambo, da bi izboljšal varnost držav članic in zaveznikov. Istega leta je bil sprožen Akcijski načrt za pripravljenost, ki je bil leta 2016 dopolnjen s pobudo Okrepljena prisotnost na vzhodnem (evropskem) krilu zavezništva. Sledili so Pobuda Nata za pripravljenost (2018), Koncept za odvračanje in obrambo evro-atlantskega območja (2020) ter Agenda Nata 2030 in Koncept Nata za bojne operacije (2021). Ruska invazija na Ukrajino leta 2022 je spodbudila oblikovanje in izvajanje več regionalnih obrambnih načrtov, sprejetje Akcijskega načrta za obrambno proizvodnjo (2023) in reorganizacijo sil Nata v skladu z modelom sil Nata. Hkrati so se začele širiti tudi vojaškoindustrijske zmogljivosti držav članic (2024). Leta 2025 so se vse države članice dogovorile, da bodo za obrambo porabile vsaj pet odstotkov svojega bruto domačega proizvoda (Nato, 2026). V Obrambni strategiji Republike Slovenije iz leta 2024 je zapisano: »Sposobnost države za odvračanje vojaških in drugih groženj je odvisna od skupne zmogljivosti in moči nacionalnih obrambnih zmogljivosti ter od sposobnosti za njihovo povečanje in obnovo.«
Med zmogljivosti nacionalne obrambe lahko uvrstimo tudi znanstvena in akademska prizadevanja, katerih namen je ustvarjanje novega znanja na podlagi izkušenj in dogodkov iz preteklosti. Tako znanje se nenehno dopolnjuje in razvija v skladu z resničnimi problemi. Odvračanje je zato neprekinjen proces, v katerega niso vključeni le oborožene sile in politično vodstvo, temveč ga podpirajo tudi znanstvene raziskave, ki spodbujajo tehnološke inovacije in prispevajo k razvoju odpornejšega gospodarstva. Pomembna in povezana dejavnika sta tudi pripravljenost in odpornost družbe za spoprijemanje z različnimi krizami, ne glede na njihovo naravo. Kritična presoja sedanjih praks je podlaga za interdisciplinarne raziskave, ki na koncu vodijo k razvoju novih obrambnih konceptov in okrepitvi nacionalne ter kolektivne varnosti.
2. VSEBINA
V tej številki bralcem ponujamo prispevke več raziskovalcev, ki obravnavajo različne teme s področja obrambnega in varnostnega okolja, v katerem prevladuje računalniška tehnologija.
Prvi članek z naslovom Model podpore uporabnikom komunikacijskoinformacijskega sistema v Slovenski vojski: organizacijska arhitektura, procesna analiza in varnostne dimenzije avtorja Mihaela Plevnika obravnava sedanji komunikacijski in informacijski sistem, ki ga uporablja Slovenska vojska, z vidika podpore uporabnikom. Avtor ugotavlja, da tak sistem zahteva večjo avtomatizacijo, okrepljeno proaktivno spremljanje incidentov in stalno usposabljanje osebja za povečanje (ali ohranjanje) ravni zanesljivosti.
O informacijsko-komunikacijski tehnologiji nadaljuje članek Tala Pavla Velika tehnološka podjetja in kibernetska odpornost na Balkanu: primerjalna analiza kibernetskih incidentov leta 2022. V članku je avtor preučil vlogo velikih tehnoloških korporacij na področju (kibernetske) odpornosti v osmih balkanskih državah (Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Kosovo, Črna gora, Severna Makedonija, Romunija in Srbija) med pomembnimi kibernetskimi incidenti leta 2022. Med njegovimi ugotovitvami je tudi opredelitev velikih tehnoloških podjetij kot »kvazi suverenih akterjev, katerih vključevanje je selektivno in odvisno od konteksta, kar vpliva na kibernetsko odpornost in digitalno suverenost v manjših državah«.
Digitalni svet obravnava tudi članek Inde Kreso z naslovom Vloga digitalne forenzike pri zaščiti kritične energetske infrastrukture pred kibernetskimi napadi. Avtorica je sistematični pregled literature združila s študijami primerov večjih resničnih kibernetskih incidentov z vidika kibernetske forenzike. Na podlagi teoretičnih in praktičnih ugotovitev raziskuje vlogo »digitalne forenzike kot proaktivno uporabljenega orodja v strateškem modelu obrambe in zaščite kritične energetske infrastrukture«.
Zadnji članek, Kitajsko-rusko vojaško povezovanje od razpada Sovjetske zveze, delo Miha Ermana, obravnava še en vidik (vojaškega in političnega) odvračanja, in sicer zavezništvo. Avtor ponuja zgodovinski in politični pregled vojaškega sodelovanja med Ljudsko republiko Kitajsko in Rusko federacijo v zadnjih štirih desetletjih. Hkrati ocenjuje, »ali to sodelovanje poteka v smeri vzpostavitve dolgoročnega strateškega zavezništva, temelječega na strateških interesih obeh držav, ali pa gre le za kratkoročno pragmatično sodelovanje, ki ga zaznamuje prizadevanje za doseganje neposrednih koristi«.