Abstract
Izhodišča: Parenteralna uporaba zdravil za lajšanje bolečine v križu se zaradi odsotnosti dokazov o njihovi večji učinkovitosti in dodatnem tveganju za zaplete odsvetuje. Namen raziskave je bil ugotoviti, kolikšen delež in kateri bolniki z bolečino v križu so dobili zdravilo v injekciji.
Metode: V presečni študiji smo med 12.596 zaporednimi obiski pri 42 naključno izbranih zdravnikih družinske medicine analizirali vse obiske zaradi bolečine v križu. Na vzorcu bolnikov v starosti med 18 in 65 let smo analizirali pogostnost in dejavnike, ki vplivajo na odločitev za uporabo protibolečinskih zdravil v injekciji.
Rezultati: Zaradi bolečine v križu je zdravnika obiskalo 819 (6,5 %) vseh obiskovalcev ambulante, 300 (2,4 %) bolnikov z akutno in 519 (4,1 %) s kronično bolečino v križu. Injekcijo je prejelo 132 (20,7 %) obiskovalcev z bolečino v križu, starih med 18 in 65 let. Med dejavniki, ki so se v multivariatnem modelu izkazali kot pomembni pri odločitvi za injekcijo, so bili dejavniki bolnika (višja starost, nižja stopnja izobrazbe), vrsta bolečine v križu (akutna radikularna bolečina) in dejavniki zdravnika (zdravnik specialist, nižja starost). Razlike v odločitvi za injekcijo so bile med zdravniki zelo velike: 8 od 42 zdravnikov injekcije ni dalo niti enemu bolniku, medtem ko se je en zdravnik za injekcijo odločil pri 19 od 32 (59,4 %) bolnikih.
Zaključki: Velike razlike med zdravniki v pogostnosti odločitve za uporabo protibolečinskih zdravil v injekciji pri bolečini v križu kažejo na potrebo po usmerjeni intervenciji, katere cilj bi bil poenotiti delo zdravnikov ter povečati kakovost in varnost obravnave bolnikov.