V času pisanja uvodnika sta izbruhnila dva mednarodna oborožena konflikta, ki sta le novo poglavje v dolgi zgodovini reševanja mednarodnih sporov s pomočjo oboroženih sil.
Afganistan in Pakistan sta izvedla kopenske napade na mejne položaje, Pakistan pa je uporabil tudi vojno letalstvo za napade na afganistansko prestolnico. Talibani so povračilno izvedli samomorilske teroristične napade v Pakistanu (BBC, 2026).
Izrael in ZDA sta ponovno sprožila letalske in raketne napade na več sto ciljev v Iranu, da bi zamenjali iranski režim. Uspelo jim je ubiti iranskega vrhovnega voditelja Alija Hameneja in več vodilnih generalov (Reuters, 2026). Iran je odgovoril z raketnimi in brezpilotnimi napadi na Izrael in druge bližnjevzhodne države, kot so Bahrajn, Jordanija, Katar, Savdska Arabija, Združeni arabski emirati, ter tudi na Ciper (CNN, 2026; Guardian, 2026).
Že peto leto poteka ruska invazija na Ukrajino. V Mehiki je po poskusu aretacije, v kateri je umrl vodja kartela Cártel de Jalisco Nueva Generación, kartel izvedel povračilne napade na mehiško policijo in oborožene sile v več zveznih državah Mehike (AP News, 2026). Intenzivni oboroženi konflikti potekajo tudi v Jemnu, Siriji, Sudanu, Somaliji, Sahelu, Srednjeafriški republiki itn.
Mednarodno varnostno okolje je zelo dinamično, kar vpliva ne le na delovanje posameznih držav, temveč tudi celotnih regij, celin in vsega sveta (Čas, 2025; Juvan, Csanyi, 2025).
Slovenija nadaljuje svojo vpetost v mednarodne operacije in misije, ki si prizadevajo za izboljšanje varnostnega položaja. 19. februarja 2026 je bilo v tujini 351 pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske, ki delujejo v Bosni in Hercegovini, na Cipru, Kosovu, v Latviji, Belgiji in Nemčiji, na Slovaškem, v Srbiji, v treh MOM, ki potekajo v Sredozemskem morju, ter na misiji Združenih narodov (UNTSO) v Libanonu, Siriji in Izraelu (Slovenska vojska, 2026).
Kot odziv na rusko-ukrajinsko vojno je Evropa spoznala, da stara celina ni (več) odporna na večje meddržavne oborožene spopade in da se ne more več zanašati na ameriško vojaško moč v okviru zveze Nato. Vzrok so predvsem odločitve ameriškega političnega vodstva, ki je preusmerilo politično in vojaško pozornost stran od Evrope. Ta je zato v zadnjih štirih letih povečala prizadevanja za okrepitev lastnih oboroženih sil in obrambne industrije.
Za evropsko Skupno varnostno in obrambno politiko (SVOP) je za zagotovitev strateške samostojnosti in neodvisnosti pomemben prav razvoj obrambne industrije. Slovenija se je pridružila tem prizadevanjem, pri čemer so že vidni prvi rezultati. Konec februarja letos je na Osrednjem vadišču Slovenske vojske Postojna potekala predstavitev raziskovalno-razvojnih in inovacijskih dejavnosti na Ministrstvu za obrambo, pri katerih so sodelovala podjetja slovenske obrambne industrije. Predstavljene so bile razvite napredne daljinsko vodene oborožitvene postaje Mangart, Loki in Midgard, ki so bile nameščene na različna vozila in na večnamensko brezposadkovno platformo VEPKOV 6 × 6, ki je bila prav tako razvita za Slovensko vojsko. Udeleženci so se lahko seznanili z aktivno prikolico za lahka taktična vozila ter s projekti s področij senzorike, brezpilotnih sistemov, simulacij in zaščite. Minister za obrambo Borut Sajovic je ob predstavitvi izpostavil pomembna prizadevanja na tem področju: »Med letoma 2022 in 2026 smo v slovensko varnost, odpornost in obrambo vložili več kot kadar koli prej. Sredstva za razvoj smo povečali za desetkrat, število podjetij v obrambno-inovacijskem grozdu pa z manj kot 50 na več kot 200. To dokazuje, da Slovenci znamo, hočemo in zmoremo ter da je zanašanje na lastno znanje in tehnologijo ključ do naše varnosti.« (Gov.si, 2026).
V tej številki Sodobnih vojaških izzivov so zbrani prispevki številnih avtorjev, ki predstavljajo problematiko mednarodnega varnostnega okolja z različnih vidikov.
V prvem članku Slovenska vojska 2040: strateške podlage, predlog, stroški in izvedljivost je Viktor Potočnik na podlagi sedanjih strateških dokumentov napisal predlog za razvoj slovenskih oboroženih sil do leta 2040. Predlagani model je dodatno utemeljil z analizo stroškov in oceno izvedljivosti, s čimer je zagotovil izhodišče za nadaljnjo strokovno in politično razpravo.
Ian Garner je prispeval članek z naslovom Ekologija vsakdanjega nasilja: ruski diskurz na Telegramu in vojni zločini v Ukrajini. Garner je analiziral diskurz na Telegramu v prvih šestih mesecih vojne, kar je pripeljalo do pomembnih rezultatov o uporabi zanikanja, evfemizma in moralne upravičenosti ruskih udeležencev vojne in primerov vojnih zločinov. Garner poudarja, kako je Telegram prispeval k vsakdanji militarizaciji civilnega prebivalstva v Rusiji.
V članku Ocena relativne razporeditve mornariške moči med Kitajsko in Japonsko: od močne prednosti do relativnega ravnovesja mornariške moči avtorja Balazsa Szanta je obravnavana porazdelitev relativne moči med Kitajsko in Japonsko, predvsem na podlagi pomorskih in zračnih sredstev. Južnokitajsko morje je postalo glavno strateško središče Kitajske, kar je povzročilo precejšnjo napetost s strani Japonske zaradi manjših pomorskih in zračnih sredstev.
Gašper Ferme je napisal članek Družbeno-vojaška (ne)skladja v Sloveniji: družbenostrukturna poizvedba. Avtor sistematično preučuje družbenostrukturne razlike med Slovensko vojsko in slovensko družbo. Da bi raziskal morebitne neusklajenosti, študija, ki temelji na podatkih ankete iz reprezentativnega vzorca civilnega prebivalstva in vzorca pripadnikov SAF, potrjuje, da so pripadniki SAF nekoliko bolj desno usmerjeni kot splošna javnost, častniki pa kažejo precej centristične usmeritve.
Valentin Areh v članku Na frontni črti Kijeva: taktični vpogledi iz bitke za letališče Hostomel analizira eno od odločilnih bitk v začetni fazi ruske invazije na Ukrajino leta 2022, bitko za letališče Hostomel oziroma mednarodno letališče Antonov. Neuspeh pri zavzetju letališča je oviral ruske načrte, da bi ga uporabili za strateški zračni prevoz dodatnih sil za načrtovani napad na Kijev.
Številko zaključuje članek Özkana Kantemirja, Emreja Osmana Birdala in Altana Özkila z naslovom Analiza vpliva preživetvene pristranskosti na učinkovitost varnosti meje. V delu avtorji razkrivajo pristranskost preživelih, kar vodi do podcenjevanja tveganj za varnost meja, napačne razporeditve virov, zanemarjanja prilagodljivih taktik in popačenega javnega mnenja.